15 gennaio 2009
Uvod
Izvori jezikov so še vedno
precej zamegljeni, saj pisani viri segajo le v zgodovinsko dobo, predzgodovinski
razvoj posameznih jezikov in jezikovnih skupin pa si moramo priklicati v zavest
s celovitim pristopom spoznanj različnih znanstvenih disciplin. Le s takim
obravnavanjem dobimo zanesljivejši vpogled v razvoj človeštva, v nastanek
zgodovinskih jezikov in v današnja jezikovnega razlikovanja. Tu nam poleg
zgodovinskega in predzgodovinskega jezikoslovja izdatno pomagajo z dejstvi
predvsem arheologija in genetika, v sodelovanju z razvojnimi vedami sociologije,
religije in drugih področij. Na eni strani zgodovinski vpogled podpira znanost s
svojimi čedalje natančnejšimi raziskavami, na drugi strani pa omogočajo čedalje
globlji vpogled v časovni in vsebinski razvoj človeštva nova sociološka,
tehnološka in druga spoznanja. V zgodovinski dobi nam izdatno lahko pomagajo
tudi jezikovne primerjave med posameznimi jeziki in različnimi skupinami
jezikov. Te primerjave so oprte na slovarje in druge študije sedanjih in
preteklih jezikov tako, da za zgodovinsko obdobje lahko naredimo preglednico
posameznih zgodovinskih sprememb in potek nekaterih jezikovnih preoblikovanj.
Začetke civilizacije
predstavljajo uporaba ognja in orodja, predvsem pa govorna sposobnost. Uporaba
orodja je stara milijon let uporaba ognja pa je še pol milijona let starejša.
Najpomembnejšo vlogo v človekovem razvoju pa je prav gotovo predstavljala
zmožnost govornega sporazumevanja. Začetki govora verjetno segajo v davno
preteklost 1,7 milijona let, ko so hominidi dobili že skoraj moderno človeško
anatomijo in so poselili savanske predele, kjer je bila potrebna večja
gibljivost in sodelovanje večjih skupnosti pri lovu in preživetju. Izvor jezika
je možen le v skupinah, kjer pri posredovanju dobrin sporazumevanje presega
fizično obliko, zato temelji na političnih, ekonomskih, socialnih in spolnih
situacijah. Jezikovna izmenjava sporočil se je razvila kot povezovalni element v
skupnosti in je povečala njeno trdnost in povezanost. Dajanje informacij je v
bistvu skrb zase, saj se poveča tako samozavest informatorja kot povpraševanje
po znanju in vedenju. Poleg te osebne ravni je še pomembnejša družbena raven,
saj znanje in vedenje bistveno prispevata k povezanosti in dobrobiti celotne
rodovne ali drugačne človeške skupnosti [1].
Raznolikost govornega
sporazumevanja je prav gotovo izjemno velika. Obstaja množica jezikovnih skupin
z velikim številom jezikov, ki se zopet delijo in razlikujejo v mnogih narečnih
posebnostih. Taka raznolikost postavlja vprašanja o sorodnostih in izvorih
jezikov. Primerjave med posameznimi jeziki se lahko vršijo na vsebinski,
oblikovni, razvojni, zgodovinski ali govorni ravni. Sodobni načini obdelave
zahtevajo celovit pristop z upoštevanjem dosedanjih znanj jezikoslovja,
arheologije, genetike, sociologije, religije, zgodovine in drugih znanstvenih
področij. Pri obravnavi sodelovanja starih ljudstev in plemen je bistven
socialni pogled, ki se je do sedaj preveč zakrival v področje ekonomije, čeprav
je bistvenejši generator razvoja kot pa so le materialni odnosi v družbi.
Občestvena, družinska, rodovna in klanska povezanost so bistveno prispevale k
nujnosti govornega sporazumevanja in s tem k razvoju človeka in človeške družbe.
Prav tako ni zadostna delitev le na materialno, socialno in versko področje,
ampak je potreben širši pogled, ki z razvejanim pristopom zajema tudi druge
vidike. Še posebej je pomemben vpliv rodovnih in političnih elit, njihova moč in
vpliv ter zmožnost organizacije gradnje pri izvedbi večjih in zahtevnejših
gradbenih del. Še pomembnejši vpliv pa imajo vsakokratne elite pri vsakokratnem
preoblikovanju celotne družbe [2].
Obstaja več razvojnih teorij,
ki na različne načine razlagajo razvoj narodov in jezikov ter poselitev sedanega
prebivalstva. Tako na jezikoslovnem kot na ostalih področjih izstopa po
pomembnosti teorija kontinuitete, ki izvore posameznih jezikov pomika v kameno
dobo in istočasno poudarja veliko stalnost jezikov in veliko stalnost poselitve.
V nasprotju s teorijo preseljevanja narodov, ki se je nekateri znanstveni krogi
še vedno oklepajo čeprav nima dokazov na nobenem znanstvenem področju, ima
teorija kontinuitete mnogo dokazov in to praktično na vseh raziskovalnih
področjih. Zaradi takih nespornih dejstev jo lahko smatramo kot zmagovalko med
razvojnimi teorijami in to pri opisovanju človekovega jezikovnega in splošnega
razvoja in pri poselitvi sedanjih ozemelj [3].
Teorijo kontinuitete izdatno
podpirajo genetske raziskave, ki kažejo na veliko stalnost poselitve vse do
novejšega veka, ko je zaradi prenaseljenosti v Evropi prišlo do močnega
preseljevanja v Ameriko in kasneje v Avstralijo. Sodobni svet pa z svojimi
značilnostmi gospodarske in socialne odprtosti pogojuje še bistveno večjo
gibljivost prebivalstva. Zaradi različnih klimatskih, predvsem ekonomskih
razlogov se prebivalstvo kljub omejitvam seli iz prenaseljenih in socialno
šibkejših območij seli v ugodnejša območja. Prav genetske raziskave, ki so od
vseh uvidov v preteklost najbolj verodostojne dokazujejo, da se je od bronaste
dobe, to je v zadnjih tri tisoč letih v Alpah spremenila genetska slika le za 7
%, kar je manjša sprememba kot pa je genska sprememba v Kanadi v zadnjih 10
letih [4].
Teorija kontinuitete vsebuje
kot bistveni element prav izjemno veliko stalnost jezikov in to že iz
paleolitika. To še posebej velja za Slovane, ki naseljujejo zahodni