Uvod

Izvori jezikov so še vedno precej zamegljeni, saj pisani viri segajo le v zgodovinsko dobo, predzgodovinski razvoj posameznih jezikov in jezikovnih skupin pa si moramo priklicati v zavest s celovitim pristopom spoznanj različnih znanstvenih disciplin. Le s takim obravnavanjem dobimo zanesljivejši vpogled v razvoj človeštva, v nastanek zgodovinskih jezikov in v današnja jezikovnega razlikovanja. Tu nam poleg zgodovinskega in predzgodovinskega jezikoslovja izdatno pomagajo z dejstvi predvsem arheologija in genetika, v sodelovanju z razvojnimi vedami sociologije, religije in drugih področij. Na eni strani zgodovinski vpogled podpira znanost s svojimi čedalje natančnejšimi raziskavami, na drugi strani pa omogočajo čedalje globlji vpogled v časovni in vsebinski razvoj človeštva nova sociološka, tehnološka in druga spoznanja. V zgodovinski dobi nam izdatno lahko pomagajo tudi jezikovne primerjave med posameznimi jeziki in različnimi skupinami jezikov. Te primerjave so oprte na slovarje in druge študije sedanjih in preteklih jezikov tako, da za zgodovinsko obdobje lahko naredimo preglednico posameznih zgodovinskih sprememb in potek nekaterih jezikovnih preoblikovanj.

Začetke civilizacije predstavljajo uporaba ognja in orodja, predvsem pa govorna sposobnost. Uporaba orodja je stara milijon let uporaba ognja pa je še pol milijona let starejša. Najpomembnejšo vlogo v človekovem razvoju pa je prav gotovo predstavljala zmožnost govornega sporazumevanja. Začetki govora verjetno segajo v davno preteklost 1,7 milijona let, ko so hominidi dobili že skoraj moderno človeško anatomijo in so poselili savanske predele, kjer je bila potrebna večja gibljivost in sodelovanje večjih skupnosti pri lovu in preživetju. Izvor jezika je možen le v skupinah, kjer pri posredovanju dobrin sporazumevanje presega fizično obliko, zato temelji na političnih, ekonomskih, socialnih in spolnih situacijah. Jezikovna izmenjava sporočil se je razvila kot povezovalni element v skupnosti in je povečala njeno trdnost in povezanost. Dajanje informacij je v bistvu skrb zase, saj se poveča tako samozavest informatorja kot povpraševanje po znanju in vedenju. Poleg te osebne ravni je še pomembnejša družbena raven, saj znanje in vedenje bistveno prispevata k povezanosti in dobrobiti celotne rodovne ali drugačne človeške skupnosti [1].

Raznolikost govornega sporazumevanja je prav gotovo izjemno velika. Obstaja množica jezikovnih skupin z velikim številom jezikov, ki se zopet delijo in razlikujejo v mnogih narečnih posebnostih. Taka raznolikost postavlja vprašanja o sorodnostih in izvorih jezikov. Primerjave med posameznimi jeziki se lahko vršijo na vsebinski, oblikovni, razvojni, zgodovinski ali govorni ravni. Sodobni načini obdelave zahtevajo celovit pristop z upoštevanjem dosedanjih znanj jezikoslovja, arheologije, genetike, sociologije, religije, zgodovine in drugih znanstvenih področij. Pri obravnavi sodelovanja starih ljudstev in plemen je bistven socialni pogled, ki se je do sedaj preveč zakrival v področje ekonomije, čeprav je bistvenejši generator razvoja kot pa so le materialni odnosi v družbi. Občestvena, družinska, rodovna in klanska povezanost so bistveno prispevale k nujnosti govornega sporazumevanja in s tem k razvoju človeka in človeške družbe. Prav tako ni zadostna delitev le na materialno, socialno in versko področje, ampak je potreben širši pogled, ki z razvejanim pristopom zajema tudi druge vidike. Še posebej je pomemben vpliv rodovnih in političnih elit, njihova moč in vpliv ter zmožnost organizacije gradnje pri izvedbi večjih in zahtevnejših gradbenih del. Še pomembnejši vpliv pa imajo vsakokratne elite pri vsakokratnem preoblikovanju celotne družbe [2].

Obstaja več razvojnih teorij, ki na različne načine razlagajo razvoj narodov in jezikov ter poselitev sedanega prebivalstva. Tako na jezikoslovnem kot na ostalih področjih izstopa po pomembnosti teorija kontinuitete, ki izvore posameznih jezikov pomika v kameno dobo in istočasno poudarja veliko stalnost jezikov in veliko stalnost poselitve. V nasprotju s teorijo preseljevanja narodov, ki se je nekateri znanstveni krogi še vedno oklepajo čeprav nima dokazov na nobenem znanstvenem področju, ima teorija kontinuitete mnogo dokazov in to praktično na vseh raziskovalnih področjih. Zaradi takih nespornih dejstev jo lahko smatramo kot zmagovalko med razvojnimi teorijami in to pri opisovanju človekovega jezikovnega in splošnega razvoja in pri poselitvi sedanjih ozemelj [3].

Teorijo kontinuitete izdatno podpirajo genetske raziskave, ki kažejo na veliko stalnost poselitve vse do novejšega veka, ko je zaradi prenaseljenosti v Evropi prišlo do močnega preseljevanja v Ameriko in kasneje v Avstralijo. Sodobni svet pa z svojimi značilnostmi gospodarske in socialne odprtosti pogojuje še bistveno večjo gibljivost prebivalstva. Zaradi različnih klimatskih, predvsem ekonomskih razlogov se prebivalstvo kljub omejitvam seli iz prenaseljenih in socialno šibkejših območij seli v ugodnejša območja. Prav genetske raziskave, ki so od vseh uvidov v preteklost najbolj verodostojne dokazujejo, da se je od bronaste dobe, to je v zadnjih tri tisoč letih v Alpah spremenila genetska slika le za 7 %, kar je manjša sprememba kot pa je genska sprememba v Kanadi v zadnjih 10 letih [4].

Teorija kontinuitete vsebuje kot bistveni element prav izjemno veliko stalnost jezikov in to že iz paleolitika. To še posebej velja za Slovane, ki naseljujejo zahodni del slovanskega življenjskega prostora in v nekaterih »znanstvenih« krogih še vedno veljajo za mlade priseljence, čeprav ni za to nikakršnega dokaza. Prav teorija kontinuitete z neprekinjeno naselitvijo in z naravno rastjo prebivalstva, najbolje pojasni številne neolitske kulture srednje in jugovzhodne Evrope in nam naše slovanske korenine na sedanjih ozemljih in na nekoč slovanskih srednjeevropskih tleh pomika čedalje bolj nazaj v kameno dobo [5].