Primerjava jezikov

K delu na tem področju me je spodbudila raziskava indoevropskih jezikov, izvedena na računalniškem sistemu razvojne biologije, ki je zajela 87 jezikov s 2449 zajetimi besedami [6]. Raziskovalci so poskušali odgovoriti na vprašanja o zgodovinskem razvoju in izvoru sedanjih indoevropskih jezikov. Navedene so glavne jezikovne skupine: slovanska skupno 16 jezikov, ki vključuje tri podskupine po 2, germanska skupno 15 jezikov z eno podskupino po 3 in romanska skupno 16 jezikov z eno podskupino po 3 in dvema podskupinama po 2. V Evropi sta še irsko-welško-bretonska skupina s sedmimi narečji, ki se navezuje na germansko - romansko skupino; grška skupina s petimi različicami, ki vključujejo tudi klasično grščino in se navezuje na armensko skupino. Albanska skupina s petimi narečji se navezuje na indijsko-perzijsko skupino. V tej skupini pa so še romščina, kašmirščina in afganistanščina [6].

Nekateri rezultati v tej raziskavi niso dovolj prepričljivi, zlasti pri slovanskih jezikih, kjer še posebej izstopajo letnice predvidenih nastankov, ki so znatno nižje kot pri ostalih jezikih. Nerazumljivo je, da pri raziskavah indoevropskih jezikov nista zajeta najpomembnejša jezika starega sveta: sanskrt, ki je povezan z večjim delom indoevropskih jezikov in še starejši vedski jeziki, ki lahko bistveno osvetlijo zgodnje zgodovinsko jezikovno dogajanje, nastanek in razvoj indoevropskih jezikov. Prav tako pogrešam primerjavo s pra-egiptovskim jezikom, ki je prav gotovo imel bistveni delež pri razvoju starih kultur in njihovih jezikov. Raziskava vsebuje klasično grščino, zato bi morala upoštevati tudi latinščino, ki je imela prav gotovo bistvenejši vpliv na spremembe takratnih jezikov [6].

Za primerjavo je potreben ustrezen izbor besed, ki je dovolj obsežen za statistično značilen vzorec, ustrezna metodologija obdelave in skrbna ter dosledno izpeljana izdelava. V tu predstavljenem delu sem kot osnovo za primerjavo različnih jezikov vzel soglasniške korene iz Atestinskih tablic, ki so pokazali dobro ločljivost med slovanskimi in drugimi jeziki [7]. Atestinske tablice so venetski zapisi iz 5. stoletja pr. Kr. v sedanji severni Italiji, ki so berljivi z znanjem slovanskih jezikov, še posebej slovenščine z upoštevanjem narečij širšega istrsko - tolminskega območja. Na tej osnovi sem od vsakega korena obdržal prvi dve črki in poiskal vse kombinacije z vsemi črkami slovenske abecede. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika [8] sem izbral po pet korenov, ki so imeli največje število besed, kar pomeni, da je besedna osnova še dobro prisotna v sedanjem slovenskem knjižnem jeziku. Pri dveh navedenih korenih je število besed manjše, zato so izbrane le po tri najpogostejše besede. Na prvi strani jezikovnih prevodov iz uporabljenih izrazov v slovenščini so navedeni vsi uporabljeni koreni in število besed posameznega korena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika [8].

Ta osnova se navezuje tudi na starejše etruščanske napise pred 5. stoletjem pr. Kr., ki so tudi berljivi z znanjem slovanskih jezikov, še posebej slovenščine z upoštevanjem narečij širšega istrsko - tolminskega območja. Mlajši etruščanski zapisi so že hetitsko-grškega izvora in zato niso berljivi s pomočjo slovanskega izrazoslovja. O razumevanju teh napisov je veliko literature, zato navajam le tisto, ki nabolje osvetli slovanske osnove v stari etruščanščini. To je primerjava branj in prevodov najbolje ohranjenih starejših zapisov na Pyrgijskih zlatih ploščicah, ki nedvoumno dokazuje, da so dosedanja branja v drugih jezikih neustrezna, branje s slovanskimi osnovami pa izpolnjuje vse postavljene kriterije [9].

Primerjavo sodobnih evropskih, indoevropskih in nekaterih starih jezikov sem osnoval na slovarjih različnih jezikov. Pri začetnem prevodu sem zaradi čim večje usklajenosti različnih prevodov upošteval večjezični slovar glavnih evropskih jezikov ki vsebuje angleščino, švedščino, nizozemščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino in slovenščino. S tem sem dobil ustrezno osnovo za čim boljše nadaljnje prevajanje v druge izbrane jezike, saj za vse jezike ni vedno na voljo slovenskega slovarja. Pri prevajanju sem upošteval različni besedni obseg posameznih slovarjev tako, da sem praviloma upošteval prvo navedeni ali glavni pomen posamezne besede, poleg tega pa tudi znani pomen v slovanskih, romanskih ali germanskih jezikih Težave predstavljajo tudi različni obsegi slovarjev, saj slovarji z manjšim obsegom ne zajemajo vsega besedišča, zato ni vedno možno najti najbolj primernega izraza ali izbrati najbolj ustreznega prevoda.

Poseben problem se je pokazal pri prevajanju v jezike, ki imajo bistveno več izrazov za nekatere pomene ali bistveno manj izrazov za nekatere vsebine. Izrazit primer takega odstopanja je romski jezik, ki ima poleg tega tudi veliko število različic. Težave so se pokazale zlasti pri pomanjkanju nekaterih izrazov, saj je bilo marsikdaj treba upoštevati sorodne izraze, v skrajnem primeru pa pustiti besedo neprevedeno. Manjše težave predstavlja tudi izjemno velika izbira povsem različnih izrazov za določen pomen, vendar sem v takih primerih praviloma upošteval prvo navedeni izraz. Jeziki s takimi lastnostmi imajo praviloma le malo podobnosti z indoevropskimi jeziki, zato je ta pomanjkljivost le malo vplivala na točnost rezultatov primerjave, glede na sorodnost in izvor indoevropskih jezikov. Ob upoštevanju navedenih omejitev ocenjujem povprečno točnost prevodov indoevropskih jezikov na 98%, oziroma na najmanj 96%, ostalih jezikov pa na 96%, oziroma na najmanj 94%. Od teh natančnosti odstopa prevod Vedskih jezikov, ki ga je zaradi velikega števila različnih izrazov zelo težko enakomerno in ustrezno prevesti glede na slovansko, romansko in germansko jezikovno skupino, zato ocenjujem njegovo natančnost na 94%, oziroma na najmanj 92%.

Vsi zapisi, ki so v navedenih slovarjih v drugačnih pisavah, največkrat v cirilici, so v latinici z znanimi izgovorjavami, saj bi bilo drugače izjemno težko izvršiti ustrezno primerjavo posameznih izrazov v različnih jezikih. S tem so nekoliko zabrisane posamezne izgovorjave, kar pa ne vpliva na izvedene primerjave. Posebna pozornost je dana primerjavi s sanskrtom in vedskimi jeziki, zato navajam bistvene poenostavitve pri prevodih v ta zgodovinska jezika. Tako kot pri vseh ostalih jezikih je pri prevodih namesto mednarodne znanstvene transkripcije upoštevana izgovorjava v indoevropskih jezikih, ki omogoča pravilno primerjavo. Pri prepisu devanagari črk (Vede, Sanskrt, Hindi in Pandžabi) v slovenščino ni prikazana razlika med dolgimi in kratkimi samoglasniki. Prav tako ni podana razlika med palatalnimi črkami t, d, n in dentalnimi črkami t, d, n in tudi ne razlika dveh različnih glasov za črko š. V Vedskih jezikih je dentalna izgovorjava najbolj pogosta. Glagoli v sanskrtu in vedskih jezikih so v 3. os. ednine, saj je ta oblika najprimernejša za primerjavo. Pri Hindi in Pandžabi končnica na označuje nedoločnik, kot končnica ti v slovenščini.

Na podlagi posameznih prevodov je izvršena primerjava vsakega jezika z vsakim zajetim jezikom. Pri primerjavi prevodov, ki podajajo vsebino, je ocenjeno število jezikovno in govorno podobnih besed. Pri ocenjevanju sem upošteval tudi delno podobnost posamezne besede, ki pa mora z drugimi delnimi podobnostmi izpolniti celo število. Ob upoštevanju različnih izgovorjav in značilnosti posameznih jezikov, ocenjujem točnost primerjav posameznih indoevropskih jezikov na 97%, ostalih jezikov pa na 96%. Skupna natančnost primerjav indoevropskih jezikov z upoštevanjem napak pri prevajanju je tako 98% × 97% = 95%, skupna natančnost primerjav ostalih jezikov pa 96% × 94% = 90%.