Precej manj homogena je skupina 8 romanskih jezikov, kjer najboljše ujemanje doseže le 59% in dvakrat pade pod 30% in to pri romunščini, ki je ostanek latinščine iz čason rimske zasedbe in pri furlanščini, ki je romaniziran ostanek jezika Langobardov z značilnim vplivom latvinščine in litvanščine. Relativno dobro je ujemanje z latinščino, ki je vzeta kot zgodovinsko primerjalni jezik. Kot najbolj značilen romanski jezik se je pokazala katalonščina s 168 oziroma 114 povezavami, ki mu takoj sledijo italijanščina s 167 oziroma 113 povezavami, francoščina s 164 oziroma 111 povezavami. Romunščina kaže še značilnosti slovanskih jezikov v deležu 11,5% in veliko povezavo s furlanščino, kar pa je verjetno posledica romanizacije furlanščine. Latinščina kaže dobro povezavo z romanskimi jeziki, največ s katalonščino 39%, z italijanščino 38% in s francoščino 36%. Velika je povezava z romunščino in furlanščino po 34% ter s portugalščino in španščino 32%. Po povezavi sta značilna še germanska angleščina s 16% in slovanska rezijanščina s 14%.

Še manj homogena skupina so štirje germanski jeziki, kjer najboljše ujemanje doseže le 50% in enkrat pade pod 40%. Največje odstopanje predstavlja angleščina, ki ima z nemščino le 39% delež in kar 32% delež francoskih besed. Angleščino zato lahko smatramo za germansko – romanski jezik. Precej odstopa tudi švedščina, ki ima 16% delež francoskih besed in 7% delež makedonščine in ukrajinščine kot njej po kriterijih tega dela najbližjih slovanskih jezikov. Kot najbolj germanska jezika sta se izkazala danščina z 79 in nemščina z 78 povezavami, takoj za njima pa sledi švedščina s 76 povezavami. Zaradi majhnega števila germanskih jezikov ta primerjava ni najboljša, zato smatram kot tipični germanski jezik še vedno nemščino.

Posebno skupino predstavljajo ugrofinski in stari evropski jeziki, ki nimajo značilnih povezav z navedenimi indoevropskimi skupinami niti med seboj. To so finščina, irščina, baskovščina, madžarščina, albanščina in romščina.

Irščina ima okoli 9,0% delež romanskega vpliva, okoli 7,5% delež germanskega vpliva in okoli 0,6% slovanskega vpliva.

Finščina ima okoli 2,1% delež slovaskega vpliva, okoli 2,0% delež germanskega vpliva in okoli 0,6% romanskega vpliva.

Baskovščina ima okoli 11,1% delež romanskega vpliva, kar je posledica romanizacije, okoli 3,7% delež germanskega vpliva brez upoštevanja angleščine, ki tudi v tem primeru bistveno izstopa in okoli 2,1% delež slovanskega vpliva.

Madžarščina ima okoli 2,0% delež romanskega, okoli 5,8% delež slovanskega vpliva in okoli 3,5% germanskega vpliva.

Albanščina ima okoli 6,0% delež romanskega, okoli 3,6% delež slovanskega in okoli 3,0% delež germanskega vpliva.

Romščina ima okoli 3,6% delež romanskega, okoli 3,4% delež slovanskega in le okoli 2,0% delež germanskega vpliva.

Za zgodovinsko jezikovno primerjavo in zgodovinsko umestitev sedanjih evropskih jezikov, zlasti slovanskih, sta poleg latinščine v obravnavo uvrščena tudi prastara jezika sansrkt, ki je normirani jezik iz 5 stol pr. Kr. na osnovi vedskih jezikov, in še starejši vedski jeziki.

Sanskrt kaže okoli 4,6% delež romanskih prvin, 1,8% germanskih in 6,1% slovanskih, kjer izstopa predvsem izrazito arhaični jezik slovenščina z izrazito dvojino in z 11% podobnosti, njej pa sledita makedonščina in srbščina z 9% podobnosti.

Vedski jeziki kažejo okoli 5,1% delež romanskih prvin, 1,3% germanskih in kar 14,7% slovanskih, kjer izstopa predvsem izrazito arhaični jezik slovenščina s 23% podobnosti, kateremu sledita slovaščina in srbščina z 18% podobnosti.

Primerjalno sta zajeta tudi dva moderna indijska jezika in sicer hindi in pandžabi, ki imata okoli 3,1% in 2,5% slovanskih prvin, okoli 1,0% in 1,0% germanskih prvin in okoli 2,4% in 2,0% romanskih prvin. Hindi in pandžabi imata zelo močno medsebojno povezavo in sicer 80%. Izrazita je tudi povezava s sanskrtom in sicer okoli 39% in 32% ter z vedskimi jeziki okoli 39% in 23%.

Primerjave kažejo izrazito povezanost slovanskih jezikov z vedskim sanskrtom, nekaj manjšo s sanskrtom in že bistveno zmanjšano z modernimi indijskimi jeziki. Povezave vedskih jezikov in sanskrta z romanskimi jeziki so občutno manjše, povezave vedskih jezikov in sanskrta z germanskimi pa izrazito manjše.

 

Zgodovinske povezave jezikov

Pričujoče analize, ko sem vzel za izhodišče samo korene besed, najdenih na Atestinskih tablicah [7] in ne celotnega besedišča jezikov, so pokazale kar precej drugačno povezavo med jeziki in drugačen zgodovinski razvoj posameznih skupin jezikov, kot so prikazani v uvodu navedeni raziskavi [6]. Zato podajam ustrezno jezikovno in zgodovinsko primerjavo med obema raziskavama:

Raziskava [6] ima mnogo napak predvsem pri prevodih v slovanske jezike. Najočitnejši primer je beseda vrv, kjer je prisotnih 8 napačnih prevodov v slovanske jezike in le tri napake pri vseh ostalih romanskih in germanskih jezikih.

Po mojih rezultatih je videti, kot da irsko – welško - bretonska skupina ne spada v germansko skupino, med indoevropske jezike pa le z upoštevanjem zgodnejšega razcepa.

Slovanska skupina se prične z vedskimi jeziki pred več kot 7 000 leti (po [6] pred 3400 leti), pr. Kr. v Indiji in z venetščino in wendščino v Evropi. Nadaljuje se z razvejanjem Vedskih jezikov pred več kot 5 000 leti (po [6] pred 1300 leti) pr. Kr. v Indiji in s praslovanskimi različicami v Evropi. Pred več kot 3 000 leti pr. Kr. so se iz te osnove razvili arhaični jeziki slovenščina, sorbščina in deloma latvijščina in litvanščina ter makedonščina in bolgarščina. Pred več kot 2000 leti pr. Kr. pa so se oblikovali tudi zametki ostalih slovanskih jezikov.

Sodobni indijski jeziki ne spadajo v perzijsko – albansko skupino, ampak so bistveni sestavni del indoevropskih jezikov, kar kažejo velike povezave slovanskih jezikov s staroindijskimi jeziki.

Skupine albanskih in romskih jezikov po korenih iz Atestinskih tablic ne spadajo v indoevropske jezike, zato je prikazani zgodovinski razvoj v tem pogledu zgrešen, saj je ločnica očitno že zgodnejša.

Hetitščina (izumrla 1200 let pr. Kr.) in toharščina (izumrla 500 let po Kr.) sta prikazana kot prajezika, ni pa prikazana sumerščina (izumrla 2000 let pr. Kr.), ki je še bistveno starejša. Za presojo indoevropskih jezikov so bistvenega pomena prastari jeziki akadščina, stara egipčanščina ter sanskrt in vedski jeziki, ki pa v raziskavi niso prikazani.